Menu

Kam je šlo sočutje, spoštovanje do soljudi in kje se je izgubila zdrava kmečka pamet?!

Lep dan 7. 3. 2019 ob 14:46

Naša bralka razmišlja o današnjih časih. Duh časa se odraža tudi v medsebojnih odnosih, ki pa niso takšni, kot bi lahko bili.

 

 

Razmišljanje bralke portala Lep dan objavljamo v celoti: 

»Dopoldanska vroča kavica. 

Srkam jo v tišini. 

Sežem po telefonu in odprem facebook.

Prva novica…


Z debelimi črkami zapisano:


25 LETNIK ZARADI PREHITRE VOŽNJE ZLETEL S CESTE IN UMRL NA KRAJU NESREČE…


Članka ne odprem, preberem pa komentarje:

 


»Prav mu je, če bi vozil po omejitvah, se mu to ne bi zgodilo.«


»Idiot si je zaslužil.«


»Koga to briga, pač en kreten manj.«



Skoraj sami hudobni negativni komentarji.

Pa ste vi, ki ste tako hudobno in negativno nastrojeni, pomislili, da se lahko to zgodi tudi vam ali kateremu od vaših bližnjih?

 

Trenutek nepazljivosti in lahko se zgodi… 

Ste vi negativci res tako popolni in se držite omejitev in nikoli ne prekoračite le te?

Ste kdaj pomislil kako se počutijo svojci žrtve, ki berejo vaše negativne komentarje?

 

Kako bi se počutili vi, če bi se kaj zgodilo vašim bližnjim in bi potem prebirali take komentarje?


Resnično se sprašujem, kako je lahko človek tako daleč zabredel s svojo hudobijo in negativnostjo, da niti ob takih trenutkih ne premore sočustva ali se vsaj zadrži komentarjev.


Ogorčena nad ljudmi preneham brati te komentarje…


Listam naprej po facebooku. 

Pritegne me slika tekmovalke resničnostnega šova. 

Postavna lepa mladenka. Spet odprem komentarje:


»Baba blesava«

»Kurveeeetina«

»Glupača jedna«

 



Same žaljivke! 

Kako lahko ljudje padejo tako zelo nizko in sodijo človeka zgolj po nekemu zrežiranemu resničnostnemu šovu. 

A ste vi, ki tako komentirate pomislili morda da je v resnici prav čudovita oseba? 

Da je nekomu hčerka, sestra ali celo mati?

Kdo ste sploh vi, da lahko tako sodite drugim, vi ki doma sedite na kavču in so vaši prsti hitrejši od vaših možganov?

 

Vi sedite doma in komentirate in mislite, da s tem prizadenete te osebe, ampak v resnici ste žrtev prav vi. 

Žrtev vašega zagrajenega lajfa….

Berem naprej. 

Forum nas, mamic…

Kardel podivjanih hijen, ki samo čakajo, da lahko napadejo eno žrtev.

 

Pri skoraj vsakem vprašanju pride do krega. 

Zakaj? 

Smo ženske res tako tekmovalne med seboj, da ne moremo normalno komunicirati.

In čemu toliko vprašanj kako obleči otroka, kako ga hraniti ali ga cepiti ali ne. 

Kam je šla tista zdrava kmečka pamet, tisti zdrav kmečki razum?

 

Ga je res nadomestil google?! 

Res več ne znamo razmišljati brez njega, ali brez tega, da sprašujemo tuje mamice o tem kako ravnati z našim otrokom?

Vsaka mamica najbolje pozna svojega otroka in ve kaj je najbolje zanj. 

Samo poslušaj svoj instinkt.

 

Tudi mi smo odrasli brez googla. 

In veste kaj?

Naj vam zaupam skrivnost. 

NIČ NAM NE MANJKA. 

Čisto normalni smo (kolikor si pač lahko normalen v tem današnjem svetu).

Spet listam naprej po facebooku v upanju, da preberem nekaj razvedrilnega, nekaj pozitivnega. 

Pa spet naletim na hladen tuš. 

Politika, zakoni.

 

Kar zvrti se mi v glavi, ko vidim kako ti naši politiki uničujejo to preljubo našo Slovenijo.

Misli mi odtavajo daleč stran. 

Premišljujem o Sloveniji, o tej naši majhni čudoviti evropski državici, kjer so gore in hribi, reke in morja (kolikor ga pač je nam še ostalo). 

Skoraj vsako mesto ima biser, na katerega je ponosno. 

Kot v pravljici bi rekli, pa vendarle žal ni tako.

V tej naši prečudoviti državici pošteni ljudje nastradajo, kradljivci pa vedno dobro odnesejo.

 

Resnično me je strah, kako vzgojiti otroka v tej državici, kako ga naučiti, da bo ljubil in spoštoval to državo, pa čeprav se mu tukaj skorajda ne obeta nič dobrega. 

Kako naj mu pojasnim, da je poštenost vrlina življenja, čeprav bo videl, da se z nepoštenostjo da živeti bolj udobno in na izi in še kaznovan nisi kaj preveč.

Kot majhen deklič sem komaj čakala, da me je mamica poslala v trgovino po kakšno malenkost. 

Počutila sem se tako pomembno in odraslo.

 

 

Kako pa naj jaz svojemu otroku to omogočim? 

Bojim se ga poslati v trgovino, da ne bi revček pozabil vzeti računa in bi mu inšpektor napisal kazen.

V mojih otroških letih sem bila ponosna pionirka. 

In na koga naj bo ponosen moj otrok? 

Na kradljive politike in ljudi na oblasti? 

Tako nedolžen otrok še tega ne razume, pa vendarle, kaj bo ko se bo zavedal v kakšno državo se je rodil.

 

Bojim se kaj bo, ko se bo izšolal, bo takrat sploh še možna zaposlitev, bo takrat še katera firma sploh še Slovenska ali bo do takrat že vse na strani tujcev? 

Bojim se, kam bomo zabredli. 

Bomo sploh še Slovenci, ali bomo prodali tudi to ime?

Ponosna sem na Slovenijo in njene lepote a zelo razočarana nad ljudmi, ki jo upravljajo oziroma zapravljajo.

Srknem še zadnji požirek sedaj že hladne kave.

 

Od jeze in razočaranja ugasnem facebook, si natočim deci vina in pojem celo čokolado Gorenjko, da si vsaj malo ohladim jezne misli. 

In nato čakam, da pride moj otrok iz vrteca, da pobegneva v naravo, kjer ni wifija, vendar tam najdeš veliko boljšo povezavo.«

J. K.

 


Fotogalerija


Smo ti všeč?


x Zapri