Menu

Ganljivo pismo medicinske sestre staršem, ki so izgubili otroka: Jočem, moj svet je razbit ...

Lep dan 1. 4. 2017 ob 11:54

Delo v medicini je eno najtežjih med vsemi. Še posebej tisti emocionalni del je zelo težak. Si predstavljate, da morate staršem povedati, da so izgubili otroka? Tole vam bo dalo misliti ...

Vse to je del vsakdana zaposlenih v zdravstvu in ena izmed medicinskih sester se je odločila, da o svojem delu napiše pismo, ki odkriva, kaj vse doživlja na emocionalni ravni, ko mora staršem sporočiti, da njihovega otroka ni več.

V tem primeru je šlo za 18-letno dekle, ki je izgubila življenje v prometni nesreči zaradi divjanja šoferja ...

To so njene ganljive besede:

»Ste popolnoma opustošeni. Absolutni šok. Vaša hčerka je bila to jutro pripeljana neodzivna. Imela je samo 18 let. Z njo smo se borili več kot 45 minut.

Ni bilo povratka, imela je zlomljeno lobanjo.

Z njenimi lasmi smo prekrili veliko teklino, da ne bi videli tega, kar je morala preživljati.

Noben starš si ne bi želel videti, kaj je moral njegov otrok pretrpeti.

In jaz sem bila tista, ki je stala zraven glavnega zdravnika, ko je sporočil novico.

Ostane praznina, novica, ki reže.

Ena oseba je od tega trenutka manj na tem svetu.

Ne, pravzprav ni trpela.

Foto: Shutterstock

Prometna nesreča se je zgodila tako hitro, da je dvakrat zamižala in bilo je konec.

In takrat padeš na bolnišnična tla, ne skrbiš za bakterije, ki bi morda lahko bile tam.

Tvoj svet se je pravkar razbil.

Ti si razbit.

In jaz stojim tam s prekrižanimi rokami.

Jočem.

Vi kričite in jočete.

Ponudim vam pomoč, ki jo lahko.

Zavrnete jo in se med seboj oklenete v boleč objem.

Nerodno stojim nasproti vas.

Ponudim vam vodo, poskušam vam nuditi oporo.

Tukaj sem, da vam na najbolj sočuten način poskušam nuditi tisto, kar lahko.

Moja glava se trese.

Pravzaprav bi morala oditi, vaši družinski člani so prispeli in sedaj ste v njihovih rokah.

Toda česar ne veste, je, da sem tudi jaz razbita.

Celotno pot domov jočem.

Pogledala sem vašo hčerko na Facebooku.

Bila je čudovita.

Ravnokar je končala srednjo šolo.

Pred seboj je imela celotno življenje.

Ni pravično!

Ko sem prišla domov, sem vrgla svojo torbo po kuhinji.

Vrgla sem se na tla in jokala.

Kot vi.

Čeprav še nimam svojih otrok, k večjemu sem zgolj nekoliko starejša od vaše pokojne hčerke, imam brata, ki je star 18 let.

Počel je to, kar se je zgodilo vaši hčerki:

vozil se je v družbi divjakov na cesti.

In to, kar se je zgodilo vaši hčerki, bi se lahko tudi njemu.

Žal mi je bolj kot si morete misliti.

Iskreno, ne morete vedeti.

Toda jaz vem.

In upam, da to v nebesih čuti tudi vaša hčerka.

Nisem je poznala, toda za njo bom žalovala.

Medicinske sestre morda ne pokažemo navzven oz. ne zmoremo pokazati – naši obrazi tega morda ne razkrivajo – toda zelo nam je mar in trpimo.

Vaša bolečina je naša bolečina.

Sočustvujemo z vami.

Zato vas prosim, da zgolj veste – vaša žalost je občutena.«

Delite to sporočilo med vaše prijatelje - kot opozorilo vsem divjakom na cesti in kot prikaz doživljanja sveta tistih, ki morajo sporočati staršem, da njihovega otroka ni več.

Prihranimo te bolečine vsem s trezno in varno vožnjo na cestah.

 


Smo ti všeč?


x Zapri