Menu

Tej mladi slovenski učiteljici so morali presaditi srce. Sedaj živi s srcem tujca ... GANLJIVO!

Lep dan 31. 8. 2018 ob 15:48

Sem Nataša, na prvi pogled takšna kot vse moje vrstnice. Učiteljica. Rada ustvarjam, se smejem, ne maram dolgih sivih deževnih dni. A vseeno se razlikujem od vrstnikov po enem – srcu.

Moje srce pravzaprav ni moje, čeprav je v tem času že postalo moje. 

A začnimo na začetku. Prvi letnik srednje šole in obvezen sistematski pregled sta pri rosnih 16 letih povzročila, da sem bila primorana odrasti čez noč.

Zdravnica je namreč zaslišala »šum«. Dodatna diagnostika je stekla hitro, bila sem mlada, niti zavedala se nisem, kaj bi bilo pri teh letih lahko narobe.

»Nataša, tvoj srček je zelo bolan«, je bil stavek zdravice, ki mi je opravila ultrazvok. Izraz na obrazu mi je povedal, da se ne šali.

Kako bolan?

Srčne bolezni imajo namreč starostniki!

Po kupu preiskav so mi povedali, da sem neozdravljivo bolna.

Pri 16 letih sem se spraševala, koliko časa še imam?

Ali smrt boli? Kaj me čaka? Kaj se dogaja po smrti?

 

Se mi sploh splača še živeti, če sem obsojena na smrt že skorajda na začetku življenja?

In zakaj jaz, zakaj prav jaz?

Nekega dne sem se v šoli nenadoma zgrudila.

Po nekaj stopnicah se mi je stemnilo pred očmi, obležala sem.

»Potrebovala boš presaditev srca« mi je čez nekaj dni, ko sem se uspela povsem vrniti v življenje, pojasnil kardiolog.

Po dolgem pogovoru, sem začela sprejemati dejstvo, da se moram boratiti z vsemi kardiologi in da bom potrebovala novo srce.

Živela sem naprej. Počasneje kot svet okrog mene.

Medtem ko so se moji vrstniki zabavali, plesali in uživali življenje, sem jih jaz le opazovala.

Nisem mogla teči, niti obiskati Triglava. Leta so tekla, z njimi pa je pešalo tudi srce.

Pojavile so se aritmije, ki so bile zame že tako ogrožajoče, da mi je bilo potrebno vstaviti defibrilator.

Dvakrat mi je rešil življenje.

 

 

 

Z bolečino v prsih sem se naučila živeti, kljub temu, da je bila iz dneva v dan močnejša, postajala sem vse bolj izčrpana, utrujena.

Kljub omenjenim preprekam mi je uspelo končati študij in se zaposliti kot učiteljica. 

30 let sem imela, ko sem v prazničnem mesecu doživela še možgansko kap zaradi nerednega bitja srca oz. atrijske fibrilacije.

Ja, pravo možgansko kap, kot jo imajo navadno tisti nad 70 letom.

Strokovno pravijo, da sem imela levostransko hemiparezo, ki je še vedno prisotna.

Otrpnila mi je celotna leva stran telesa, ki je še danes drugačna.

Veliko časa, truda in vaje sem potrebovala, da sem se lahko ponovno naučila hoditi, uporabljati levico.

Takrat se je vse zalomilo, moje srce se je počasi udajalo, se poslavljalo.

Zmogla sem prehoditi le razdalje do 50 metrov, hoja po stopnicah je bila že podvig, ki so ga spremljale hude bolečine v prsih. Hoditi in se ob tem še pogovarjati so bile le sanje.

Običajnega spanja nisem poznala.

Spala sem s pomočjo treh ali štirih vzglavnikov, skoraj sede.

Utrujal me je že sam govor, zato sem v naprej razmišljala, kako tvoriti povedi, da bom uporabila čim manj besed. Včasih sem sredi dolge besede preprosto ostala brez sape.

Pisalo se je leto 2016 in uvrščena sem bila na prednostno oz. urgentno listo za transplantacijo.

 

Takrat je bolnišnica postala moj dom. Tedaj še nisem dojela, kaj vse me čaka.

Na srečo sem imela čudovito sostanovalko, ki me je zasipala s koristnimi informacijami in ki je na srce čakala že 7 mesecev.

Prevevali so me čudni občutki. Po eni strani sem bila srečna, ker sem dobila možnost in upanje, po drugi strani pa dojela, da čakanje ni časovno omejeno oz. določeno.

Čakati in zdržati je potrebno, dokler se ne najde ustreznega organa. Zgodi se lahko jutri, naslednji teden, naslednji mesec ali celo leto.

Na novo srce sem čakala 123 dni v bolnišnici.

Ti dnevi so bili dolgi, tam si, a imaš stike omejene, izhodov pa nimaš.

Za poseg je potrebno biti zdrav, v nasprotnem primeru, presaditev organa odpade.

Pravila so jasna in stroga.

Upaš, da boš do takrat zdržal.

Da bo zdržalo tvoje srce, saj v Sloveniji še vedno velja, da je več tistih, ki zdrave organe odnesejo s seboj pod ciprese, kot jim dovolijo živeti v telesu nekoga drugega.

 

V 123-ih dneh so me vsak dan zbodli, mi vzeli kri, ob tem pa sem bila 23 ur na dan odvisna od aparata proti strjevanju krvi.

Počutila sem se ujeto.

Vseh 123 dni sem v roko imela vstavljen kanalček, dva ali tri, ki so jih tedensko premeščali na drugo mesto.

Čakanje na smrt ali življenje ni moč primerjati z ničemer in to je čas, ki ga mnogi ne preživijo.

Zame je bilo to izjemno stresno obdobje, bilo mi je hudo.

To so tudi časi, ko se zaveš koliko pomeni imeti družino in prave prijatelje.

Motivacija je bilo čakanje na obisk svojcev.

Vsak večer sem zaspala z željo, da dobim zdravo srce, z isto željo sem se zbujala.

Vse ostalo je postalo nepomembno. »nataša, zdrži danes« »Nataša, še malo«.

Ob družini so mi bili največja opora pacienti, ki so se znašli v podobni situaciji.

Dali so mi veliko podpore, razumevanja in motivacije, vse to pa so podkrepile še oddelčne sestre, ki znajo biti balzam za dušo.

 

Darovanje organov ni podobno tržnici, tukaj ne šteje denar, ne ime ali priimek, niti družbeni status in ne barva kože; bistvene so samo telesne značilnosti.

Srca ne rastejo na drevesu in vsako ima neprecenljiv pomen.

Občutki nemoči so mi jemali dih.

Vedela sem, da ne smem obupati. Z ogledom stand-up komedij na telefonu, sem uspešno preganjala žalost.

Tako sem razvedrila misli, nabrala novih moči in upanja, da premagam vse.

»Nataša, še en dan. Morda bo že jutri«.

 

Bil je lep, sončen petkov večer, ko mi je zdravnik povedal veselo novico.

Misel na novo življenje me je presunila.

Ni me bilo strah posega, v operacijsko sobo sem šla sproščena, nasmejana in zadovoljna.

Četrti dan po posegu sem prvič začutila bitje novega srca.

Sedaj je bilo moje. 

Presaditev srca je bila ena mojih najtežjih preizkušenj.

 

S tem ko se je nekomu življenje končalo, se je moje na novo začelo.

Tisti nekdo (umrli) mi je omogočil kakovostnejše življenje.

Živim. Tu sem.

Moje življenje se je popolnoma spremenilo, postalo je normalno.

Sem dobre volje, se sprehajam, med hojo se lahko pogovarjam, hodim po stopnicah, kolesarim, veliko govorim, spet hodim v službo.

Ne da se opisati, kako zelo sem hvaležna in srečna, da obstajajo ljudje, ki se odločijo postati darovalec in s tem pomagajo velikemu številu oseb.

Zakaj bi torej pustili, da organi po naši smrti gnijejo nekje v zemlji ali se raztopijo v krematoriju, ko pa lahko nekomu pomagamo zaživeti naprej po naši smrti.

Ali ni to največ? Na koncu poti podariti nekomu življenje?

 

Nataša Šuen, mlada učiteljica iz Svetega Tomaža

 

 


Fotogalerija


Smo ti všeč?


x Zapri