Sedela je poleg umirajočega dedka v bolnišnici. Takrat so se odprla vrata in ni mogla verjeti svojim očem ...
Lep dan
19. 12. 2024 ob 13:10 Nič na tem svetu ni vredno več kot toplina in dobrota, ki si ju ljudje izkazujemo med seboj.
Zgodba te deklice in njenega dedka je zgolj eden izmed primerov.
Pojavila se je na spletni strani "Roumor has it" in ganila številna srca po vsem svetu.
"Vsako soboto sva z dedkom obiskala dom starejših nekaj ulic stran od najine hiše.
Mami to ni bilo všeč, saj sem preskočila druženje s prijateljicami, da sem bila z dedkom.
Obiskovala sva stare in bolne ljudi, ki so tam živeli, saj sami niso mogli skrbeti zase.
Kdor obišče bolne, jim daje življenje, je vedno govoril moj dedek.
Najprej sva obiskala gospo Sokol. Jaz sem jo klicala kuharica.
Zelo rada je pripovedovala o času, ko je bila znana kuharica v Rusiji.
Ljudje so prihajali z drugega konca države, da bi poskusili njeno slavno kokošjo juho.
Nato sva obiskala gospoda Mejerja. Jaz sem ga klicala šaljivec.
Sedeli smo za mizo, on pa nama je pripovedoval šale in vice. Nekateri so bili resnično smešni. Drugi ne toliko.
Nekaterih nisem razumela.
Smejal se je svojim šalam, se nagibal sem ter tja, postal rdeč v obraz, dedek in jaz pa se nisva mogla zadržati in sva se smejala z njim – tudi kadar šala ni bila smešna.
Tam je bil tudi gospod Lipman.
Jaz sem ga klicala pevec, ker je rad prepeval za naju.
Kadar koli je pel, je njegov čudoviti glas napolnil prostor – čist, močan in poln energije, tako da sva vedno pela z njim.
Obiskala sva tudi gospo Kigan, babico, ki nama je kazala fotografije svojih vnukov.
Fotografije so bile povsod po sobi – v okvirjih, albumih in nekatere celo nalepljene na stene.
Soba gospe Šriber je bila polna spominov, ki so oživeli, ko nama je pripovedovala zgodbe iz svojih mladih dni.
Jaz sem jo klicala gospa spominov.
Tam je bil še gospod Kral, tihi mož.
Ni imel veliko za povedati, le poslušal je, kaj sva mu z dedkom pripovedovala.
Prikimaval je, se nasmehnil in nama rekel, naj prideva tudi naslednji teden.
Vsak teden sva prišla – tudi kadar je deževalo.
Skupaj sva obiskovala prijatelje: kuharico, šaljivca, pevca, babico, gospo spominov in tihega moža."
Nekega dne se je dedek zelo razbolel in odpeljali so ga v bolnišnico.
Zdravniki so nam povedali, da ne pričakujejo, da se bo opomogel.
Prišla je sobota in bilo je čas za obisk doma starejših.
Kako naj grem na obisk brez dedka? Potem sem se spomnila njegovih besed:
"Nič ne sme preprečiti dobrega dejanja." Odšla sem sama. Kdor obišče bolnega, mu daje življenje.
Vsi so bili veseli, da so me videli. Bili so tudi presenečeni, da ni dedka.
Ko sem jim povedala, da je bolan in v bolnišnici, so lahko čutili, kako zelo žalostna sem.
"Kuharica" mi je začela razkrivati nekaj skrivnih receptov.
Šaljivec mi je povedal najnovejšo šalo. Pevec je zapel pesem samo zame.
Babica mi je pokazala še več fotografij.
Gospa Spominov je delila z mano nove zgodbe.
Ko sem obiskala Tihega moža, sem ga spraševala veliko vprašanj.
Ko mi jih je zmanjkalo, sem mu pripovedovala, kaj sem se naučila v šoli.
Čez nekaj časa sem se poslovila od vseh, celo od gospe za pultom.
"Hvala, ker si prišla," mi je rekla. "Upam, da se bo tvoj dedek kmalu pozdravil."
Nekaj dni pozneje je bil dedek še vedno v bolnišnici.
Ni jedel, ni mogel sedeti in komaj je govoril.
Šla sem v kot sobe, da me ne bi videl jokati. Mama je sedla k njegovi postelji in ga držala za roko. Soba je bila zelo tiha.
Nenadoma je v sobo vstopila medicinska sestra in rekla: "Imate obisk."
"Je tukaj kakšna zabava?" sem zaslišala znan glas.
Dvignila sem pogled. Bil je Šaljivec.
Za njim so stali Kuharica, Pevec, Babica, gospa Spominov, Tihi mož in celo gospa za pultom.
Kuharica je dedku pripovedovala o odličnih jedeh, ki mu jih bo pripravila, ko se pozdravi.
Celo prinesla mu je skledo tople domače kokošje juhe.
"Kokošja juha? Kar ta človek potrebuje, je sendvič s pastramijem," je rekel Šaljivec in se začel globoko smejati.
Vsi smo se smejali z njim. Nato nam je povedal nekaj novih šal.
Ko je končal, so vsi vzeli robčke in si obrisali solze, ki so nastale od smeha.
Babica je dedku pokazala risbe, ki so jih narisali njeni vnuki za njegovo okrevanje.
Na sprednji strani je bil klovn, ki je držal balone, z napisom "Ozdravi hitro!"
Pevec je začel peti, vsi smo peli z njim.
Gospa Spominov nam je pripovedovala, kako je dedek nekoč med snežno nevihto prišel, da bi jo obiskal in ji prinesel cvetje za rojstni dan.
Prehitro je čas obiska minil. Vsi so se pomolili za dedka, se poslovili in mu obljubili, da ga kmalu spet obiščejo.
Tisto noč je dedek poklical sestro in rekel, da je lačen.
Kmalu je začel sedeti, nato pa je zbral moč in vstal iz postelje.
Vsak dan mu je šlo bolje in postajal je močnejši. Kmalu je bil pripravljen, da gre domov.
Zdravniki so bili šokirani.
Rekli so, da je njegovo okrevanje pravi medicinski čudež.
A jaz sem vedela resnico: obisk njegovih prijateljev ga je ozdravil. Kdor obišče bolnega, mu daje življenje.
Dedek je zdaj zdrav.
Vsako soboto, brez izjeme, greva skupaj na obisk k prijateljem: Kuharici, Šaljivcu, Pevcu, Babici, gospe Spominov, Tihemu možu … in gospe za pultom."
Kakšna čudovita zgodba! Upamo, da bosta deklica in njen dedek imela še veliko sobot, ki jih bosta preživela s svojimi prijatelji.
KOMENTARJI