Menu

Zgodba o ločitvi, ki se nikoli ni zgodila

Lep dan 26. 11. 2016 ob 9:30

Ta članek priporočamo tako tistim, ki ste v zvezah, kakor tudi samskim, saj vam bo pokazal, kako pomembno je ceniti in ljubiti naše bližnje, dokler še imamo možnost ...

To so besede iz bloga enega izmed uporabnikov, ob katerih se boste resnično zamislili:

"Ko sem tistega večera prišel domov je žena pripravljala večerjo. Prijel sem jo za roko in ji dejal, da ji moram nekaj povedati.

Sedla je in tiho jedla. Opazoval sem bolečino v njenih očeh.

Naenkrat nisem znal odpreti ust.

Vendar sem ji nekako moral povedati, da razmišljam o ločitvi.

Načel sem temo. Ni delovala, kot da bi jo moje besede vznemirile. Mirno me je vprašala: "Zakaj?"

Izmikal sem se odgovoru. To jo je razjezilo. Odvrgla je pribor in kričala name, da nisem moški.

To noč nisva spregovorila besede. 

Ona je jokala. Želela je vedeti, kaj se je zgodilo z najinim zakonom.

Nisem imel pravega odgovora. 

Moje srce je bilo drugje - pri Jane. 

Z veliko krivde sem podpisal ločitvene papirje, s katerimi je dobila hišo, avto in 30% delnic v mojem podjetju.

Papirje je pogledala in jih nato raztrgala na koščke. 

Oseba, s katero sem preživel 10 let, se mi je naenkrat zdela tako tuja. Spet je jokala. A to sem pričakoval. 

Ko sem se naseldnji dan vrnil iz službe, sem šel naravnost spat.

Ko sem se zbudil, je sedela za mizo in nekaj pisala. Zjutraj mi je predstavila svoje ločitvene pogoje.

Ničesar ni želela od mene. Zahtevala je le mesec dni odloga ločitve.

V tem mesescu je želela, da živiva kar se da normalno življenje.

Razlog je bil predvsem v tem, da je imel sin ta mesec izpite in ga ni želela obremenjevati z ločitvijo.

S tem sem se strinjal. 

Toda imela je še en pogoj. Želela je, da se spomnim, kako sem jo na poročno noč nesel v najino spalnico.

V tem zadnjem mesecu sem jo moral vsak dan nositi iz spalnice do vhodnih vrat.

Zdelo se mi je, da je znorela. Da bi bili ti zadnji dnevi bolj znosni, sem privolil v njene pogoje. 

Tudi Jane sem povedal za te pogoje.

Planila je v smeh in rekla, da je to absurdno. "Nekako se bo morala sprijazniti z ločitvijo", je dodala.

Ker z ženo od mojega predloga za ločitev nisva imela več toliko telesnih stikov, sva bila pri tem, ko sem jo nosil iz spalnice, prvi dan precej nerodna.

Sin nama je ploskal: "Očka ima mamico v naročju!". 

Njegove besede so me nekako ganile. Nesel sem jo do vhodnih vrat.

Počakala je avtobus in odšla v službo. Tudi sam sem se odpeljal v pisarno in ves čas razmišljal o naju. 

Drug dan nama je šlo že bolje. Stisnila se mi je v objem.

Zavedel sem se, da je že dolgo nisem natančno gledal. Postarala se je.

10 let zakona je na njej pustilo posledice. Gube na obrazu in sivi lasje. Razmišljal sem, kaj sem ji storil.

Četrti dan se je od nekod vrnila intimnost.

Čutil sem, da se ponovno zbližujeva, vendar Jane še nisem povedal za to.  

Nekega dne ni mogla izbrati obleke. Vse so ji bile nekam velike. 

Postala je tako drobna, zato sem jo tudi s tako lahkoto nosil. 

Naenkrat me je zadelo. V sebi je nosila toliko grenkobe. Nezavedno sem jo objel.

V tem trenutku je prišel sin in rekel, da je čas, da nesem mamico ven.

 

Zanj je to dejanje postalo zelo pomembno. Žena je sinu pomignila, naj pride bliže in ga objela. V tem trenutku smo bili zares družina. 

Nato sem jo nesel po hodniku in bilo je kakor na poročni dan.

Edino njena izguba teže me je nekako užalostila.

Zadnji dan, ko sem jo držal, sem težko naredil kak korak. Sin je že odšel v šolo.

Povedal sem ji, da sem opazil, kako je najinemu življenju manjkala intima. 

Odpeljal sem se v pisarno. Bil sem zelo zamišljen. Ustavil sem se pri Jane.

Povedal sem ji, da nočem več ločitve. Da sem spoznal, kaj moram narediti.

Klofnila me je in me v solzah napodila iz stanovanja.

Na poti domov sem se ustavil v cvetličarni in kupil ženi šopek. 

Ko me je prodajalka vprašala, kaj naj napiše na kartico, sem dejal: "Nosil te bom vsako jutro, dokler naju smrt ne loči!" 

 

Ko sem se tega večera z rožami vrnil k ženi, sem jo našel v postelji - mrtvo.

Mesece mi je prikrivala, da je zbolela za rakom. Ni želela, da bi s sinom sploh vedela za to.

Zato je tudi odlašala z ločitvijo. In zaradi njene želje, sem v sinovih očeh bil ljubeč mož in oče...

Majhne stvari so tiste, ki v življenju štejejo.

Ne vila, avto, posest ali denar na banki.

Te stvari nam res olajšajo življenje, ne morejo pa nam dati notranje sreče.

Zato najdite čas, da boste pravi prijatelj svoji spremljevalki in da boste delali vse te majhne stvari, ki gradijo bližino.

Imejte res srečen zakon!

Če tega ne delite, se vam ne bo zgodilo nič.

Če pa boste to sporočilo delili, boste morda rešili kak zakon.

Mnogi življenjski neuspehi se zgodijo ljudem, ki se ne zavedajo, kako blizu uspeha so in zato odnehajo. 


Komentarji
  1. Gost - Ime Gost - Ime

    Odgovori
  2. Gost - Ime Gost - Ime

    Odgovori

Komentiraj

Prijavi se ali komentiraj kot gost:
Smo ti všeč?


x Zapri