Menu

Mama, namaži mi kos kruha! Se še spomnite teh starih časov, ko smo imeli tako malo, a bili srečni?!

Lep dan 19. 1. 2019 ob 10:27

Spomini na otroštvo znajo biti precej nostalgični. In dejstvo je, da se je svet v zadnjih  nekaj desetletjih korenito spremenil. K temu je veliko pripomogla tudi modernizacija na področju novih tehnologij. Pojdimo sedaj nazaj v preteklost, v stare čase. / vir: Edukacija.info

  

 

 
»Igrali smo se gumitviz, med dvema ognjema, igrali s plastičnimi pištolami, vrteli hulahop, risali ’šole’ na velikem odmoru …
 
Pustili so nas, da se igramo na prostem kakor želimo, a pod enim pogojem – da se vrnemo na zajtrk ali večerjo … 
 
ali ko pade mrak.
 
Pogosto smo namesto zajtrka kot ’obveznosti’ prosili, da nam raje mama ali babica namaže kos kruha, ki smo ga potem pojedli nekje zunaj, z rokami, polnimi umazanije in praha.
 
Toda to nas ni motilo.
 
 
 
Igrali smo se po dvoriščih, na ulici, preživeli ure in ure v naravi, a ne pred računalnikom.  
Padli smo, se ranili, si lomili kosti, izgubljali zobe, toda nikoli se nismo tožili za te incidente.
 
 
Nihče ni bil kriv. 
Samo mi, in zaradi tega smo znali dobiti tudi ’batine’, čeprav nismo bili ničesar krivi.
 
Na kolesu ali kar peš smo šli do prijateljev, zvonili na vrata ali kar nenajavljeni vstopali v hiše.
Hišna vrata se niso zaklepala, tako da smo se tudi sredi noči domov vrnili brez strahu. 
 
Zbirali smo različne značke, sličice iz žvečilnih gumijev in Životinjskega carstva, igračke iz Kinder jajčk, Pez bombone, ovitke od čokolad, ki smo si jih potem izmenjevali s prijatelji – in to dvojno – za tiste, ki so nam manjkali. 
 
 
Otroci so se vozili v avtu brez pripetih varnostnih pasov in zračnih blazin. 
Ko smo se vozili s kolesom, nismo imeli čelad, niti kakšnih dodatnih ščitnikov.
 
Pila se je voda iz studenca ali vodnjaka na dvorišču, niso obstajale steklenice ali plastenke z vodo za piti. 
Ure in ure smo izdelovali različne lesene deske, tisti pogumnejši pa so prijatelja vlekli na vrh hriba, ga spustili … in se spomnili, da nima zavor!
 
Po nekoliko padcih smo našli rešitev problema – zaustavljali smo se s trkom v drevo ali kup zemlje. 
Tako je bilo to.
 
 
Jedli smo vse, kar je bilo na dosegu roke.
 
Pili smo sladkane sokove, ampak nismo imeli probleme z odvečno težo, saj smo čas preživljali v naravi in gibanju … igrali smo se.
 
Eno Coca Colu smo si deli vsi (ko smo le imeli toliko denarja, da smo si jo lahko privoščili – tisto litrsko). 
Pili smo iz iste steklenice in nihče ni umrl zaradi tega.
 
Nismo imeli mobitelov, pisma so se pošiljala po pošti. 
Spoznavali smo se iz oči v oči, ne virtualno.
 
 
 
 
Nismo imeli iPhonea, Play Stationa, MP3, Nintenda, X-Boxa, video igric, na stotine TV kanalov, hišni kino, digitalnega fotoaparata, internega, Facebooka …
 
 
Fotografiranje je bilo poseben, a redek običaj.  
To je bil potem dan, ko smo se oblekli s posebnim stilom, oblekli smo najlepša oblačila, kar smo jih imeli. 
 
In potem smo skoraj dva tedna čakali na fotografije, da so jih razvili.
 
 
 
Lepota se je takrat skrivala v negotovosti, v pričakovanju. 
Tipka ’delete’ (izbriši) ni obstajala.
 
Imeli smo prave, iskrene prijatelje. 
Kdor ni bil dober v šoli, je moral enostavno ponavljati razred, če ni vedel dovolj.
 
 
Nihče ni šel k psihologu ali pedagogu. Ponavljali so leta in leta, dokler niso vedeli dovolj.  
 
Imeli smo odgovornost, svobodo uspeha ali neuspeha. In naučili smo se, da izbiramo.
 
Imeli smo tako ’malo’, toda bili smo tako srečni!«
 
 
Delite tole naprej, da vrednote, ki so veljale nekoč, vsaj malo obudimo v teh današnjih časih, ko smo postali tako odtujeni in razvajeni. 
 
KOMENTARJI