V trgovini srečal revno slovensko upokojenko. Ni imela denarja za kavo, nato je storil tole …
Lep dan
23. 10. 2018 ob 12:46 Zapis, ki odstira realno življenje nekaterih ljudi v naši državi. Žal so to zgodbe, ki si jih ne bi želeli, toda težko zakrivamo očmi pred tem, ker je tudi to del naše realnosti.
Matej Hartman je objavil na svojem Facebook profilu zapis, ki je požel veliko pozornosti.
V tekstu pojasnjuje situacijo, ki je v njem vzbudila globoka čustva.
To je njegov zapis:
»Definitivno je nekaj narobe v tej nam ljubi Sloveniji.
Danes zjutraj, tako kot skoraj vsak dan zjutraj lepo zakorakam v meni najbližjo štacuno po Coca Cola zero in dve piksni energy napitka, da pač preguram čez dan.
Jebat ga, leta, pa premalo spanja, pa rabim eno dozo lahke droge.
Pa ni poante v tem. Na blagajni pred mano,vmes en gospod, starejša gospa, sključena, pač plača dve svoje žemlje, pa neki od sadja, v glavnem nek drobiž, ni blo dva evra.
Našteje kovance, večinoma baker.
Že takrat sem imel nek čuden občutek, glede vsega, bolečino v sebi, ne vem težko z besedami opisat.
Pač filing.
Gospod pred mano zrihta svoje. Jaz tudi.
Grem proti izhodu, tam pa imajo po novem tisto novo mašino, kavomat.
ŽELELA JE KAVO
Ista gospa stoji pred njim, me vpraša, če vem, koliko stane kava tle in kakšnega okusa je, da vsi pravijo kako je dobra.
Povem, da moja droga glih ni kafe, pa da stane evro, in da ji kamot pokažem, kako se to uredi.
Gospa me pogleda, vidim že v pogledu to globoko žalost, sram, nerodno ji je.
Ponovim vprašanje, mislim pač, da se nisva razumela, če ji pomagam.
NJEN ODGOVOR ME JE ZABODEL V DNO SRCA
Da bi rade volje popila kavico, da pa ji je en evro res preveč, da ji ne znese, da je mislila, da je to zastonj al pa neki drobnega.
Da ima dvakrat po deset, to je dvajset evrov do konca meseca, ko bo nova penzija, to pa je 367 evrov, kolk jih dobi.
Kmečka pokojnina …
Foto: Pixabay (fotografije so simbolične)
Od prve vržem tist evro v mašino, zraven sem imel še okol 5-6 evrov drobiža, na žalost nič papirnatega, ki ji ga stisnem v žep.
Ko vidim solze v njenih očeh, zgasnem, preprosto grem.
Ker bi se lahko zjokal tam.
KAM SMO PRIŠLI?
Kam smo prišli ljudje, pa to je adijo.
Da ljudje štejejo kovance, da se odrekajo stvarem za en usran evro drobiža.
Da vidim še kdaj tisto mamico bogo, stisnem ji dvajset iz prve.
Pa da sam sebe ne slišim nikoli več jamrat.
Res.
Pa ni poanta v evru, daleč od tega.
Sistem družbenih vrednot je uničen do konca, ej res se mi ne da.
Jezen sem, žalosten, razočaran.
Slovenija je moja dežela, moja domovina, v srcu mi je.
Sistem, predvsem pa ljudje, ki ga ustvarjajo, ki so ga ustvarili, so pa adijo.«
KAJ MISLITE VI?
Se strinjate s tem zapisom? Imate kakšno podobno izkušnjo tudi vi?
Komentirajte spodaj ...
KOMENTARJI