Slovenski učitelj predstavil, kako izgleda njegov delovni dan. To morate prebrati!

Lep dan 27. 2. 2018 ob 14:01

Izpoved, kot je verjetno še niste prebrali. Medtem ko precej ljudi misli, da učitelji vso svoje delo končajo v razredu, je tale slovenski učitelj predstavil drugo plat zgodbe. 

Kaj menite o delu slovenskih učiteljev na splošno?

To je zapis učitelja, ki ga objavljamo v celoti:

"Na živce mi gredo ljudje, ki so najpametnejši!

Oni vse vedo, imajo vedno prav, vse delajo najboljše, vsi ostali pa so butli, pojma nimajo, vse delajo narobe, če sploh kaj delajo … 

Skratka, najprej oni, potem dolgo nič, čisto na koncu pa UČITELJI in njihovi 3 meseci dopusta. 

Res, na bruhanje mi je šlo v zadnjih dnevih, ko je vsak, ki je imel 5 minut časa, udrihali čez učitelje. 

Seveda ni šlo brez levih in desnih, brez Janše in Kučana, pa brez Cerarja in Tonina in kot je v navadi, se je na koncu pridružil še Tito s celotno KPJ.

17 let delovne dobe imam, od tega 8 let v javnem sektorju (ja, kot učitelj) in 9 let v zasebnem sektorju. 

Oče, mama, sestra so (bili) učitelji, žena je v gospodarstvu.

Poznam obe plati zgodbe. 

Do potankosti! Tako kot v vseh podjetjih najdeš ljudi, ki se izogibajo delu in se “šlepajo”, so tudi med učitelji takšni, ki delajo malo in slabo, a večina učiteljev dela ZELO DOBRO.

To dokazujejo mednarodni testi znanja naših učencev. Časi, ko je učitelj prišel v učilnico z akademsko zamudo, za dobro jutro klofnil dežurnega krivca v razredu, potem nekaj na hitro razložil in vse skupaj presenetil z nenapovedanim testom, so že zdavnaj mimo. 

Na srečo!

MOJ DELOVNI DAN V ŠOLI:

v šolo pridem ob 7:30, na oglasni deski v zbornici opazim obvestilo, da je v petek popoldan in soboto dopoldan napovedano dodatno izobraževanje, v ravnateljevi pisarni oddam zapisnik konference, ki se je končala včeraj ob 18:45, si nadenem nasmešek na obraz, popravim zaležane lase (ja, takrat sem imel še ogromno lasnih mešičkov) in oddrvim v učilnico. 

Tam me pričaka 27 parov oči, nekaj še napol zaprtih, nekaj zvedavo odprtih, nekaj z razširjenimi zenicami od ritalina in ene povsem zaprte, zaradi nočnih “Call of Duty” bitk. 

Pisana druščina, ni kaj. 

V drugi klopi pri oknu skupaj sedita Peter, bodoči doktor znanosti in Gregor, bodoči manipulator z odpadki ali kako se že po novi poklicni klasifikaciji imenujejo smetarji. 

Brez vsakega podcenjevanja in z velikim spoštovanjem do vsakega poklica ter dela! Zdaj pa ti razloži npr. premikanje litosferskih plošč in orogenezo (ja, geograf sem) tako, da bo zanimivo za Petra, in da bo Gregor vsaj približno razumel, o čem govoriš. 

Ni problema! Da se! 

A za to je potrebnih več ur priprav zvečer ali ponoči, ko je pač luknja v družinskem urniku in lahko sedeš za računalnik ter izbrskaš kar najbolj zanimive animacije, fotografije in video posnetke, ki ti bodo olajšali delo. 

Petru skušaš omogočiti, da bo iz razlage izvlekel morda še več, kot je zapisano v učbeniku in zahteva učni načrt, Gregorju pa ravno toliko, da bo osvojil minimalne standarde znanja, ki so pravtako zapisani v učnem načrtu. 

Če ti uspe, ste veseli vsi trije. 

Peter je pri naslednjem pisnem ocenjevanju dobil ODLIČNO (5), Gregor pa DOBRO (3), ker je z veliko napora osvojil vse minimalne standarde, pri 6. vprašanju pa je na “slepo” obkrožil odgovor c) in z nekaj sreče dobil še dodatni 2 točki, ki sta mu manjkali do trojke. 

Bravo! 

Med 5 minutnim odmorom, ki sledi analizi pisnega ocenjevanja, je Peter prišel k meni in mi povedal, da je na National Geographic-u gledal oddajo o Himalaji, in da mu subdukcija, ki so jo omenjali, ni povsem razumljiva. 

Z največjim veseljem mu vse skupaj dodatno razložim in mu obljubim, da bom na internetu poiskal še kakšno super animacijo, da mu bo vse skupaj kristalno jasno. 

Gregor je medtem najsrečnejši učenec na šoli in z veseljem, pred celim razredom sprašuje, če je treba teste pokazat staršem in podpisane vrniti učitelju.

Kljub temu, da v tistem trenutku že zvoni za začetek naslednje ure in med tekom po stopnicah v zbornico in nazaj v učilnico prepričujem svoj mehur, da naj še zdrži naslednjih 45 minut, žarim od veselja, saj sem dosegel svoj cilj. 

Predal sem znanje in v obeh vzbudil zanimanje za “moj” predmet. 

Ta dan je mehur zdržal in ni bilo težav, prejšnji teden pa črevesje ni zdržalo in sem moral sredi ure dežurnega učenca poslati po prostega učitelja v zbornico, da me je nadomeščal tistih 5 minut, ko sem grel školjko. 

Učenci seveda ne morejo ostati sami med poukom, saj bi zagotovo izbruhnil kaos, kakršen je bil v školjki … 

Po končanem pouku mi tajnica sporoči, da me pred vrati kabineta čaka Kiarina mamica, ki se želi pogovoriti glede Kiarinega testa, ker je pisala trojko. 

Najbolj so jo zmotile 4 črke na robovih zemljevida S-J-V-Z.

Ker Kiara ni razumela, kaj to pomeni, je mamica sama pobrskala po zvezku, in ker ni našla razlage teh 4 črk, je povprašala še na spletnem forumu, kjer so ji svetovali, da naj takoj gre do učitelja in zahteva dodatne točke za Kiaro. 

Mamica iz torbice izvleče Kiarin zvezek, sprintan PDF učni načrt ter 2 “print screena” in mi dokazuje, da nimam pravice zahtevati, da njena hčerka pozna pomen teh 4 črk. 

Ker se po skoraj 1 uri ne omehčam, dobim namesto “nasvidenje” opozorilo o pravnih posledicah mojega poučevanja, ki da je menda povsem napačno in zgrešeno ter neprilagojeno potrebam posameznih učencev. 

Domov pridem ob 14:15, in ker ne morem iz učiteljske kože, se lotim svojih otrok. Kaj imata za nalogo? 

Ponovita novo snov, ki ste jo obravnavali danes pri vseh predmetih. 

Dokončaj referat za naravoslovje. Kako je s pesmico za bralno značko? 

Kdaj pišete matematiko? 

Ob 20:15 sledi še zadnja ponovitev pesmice, potem pa lubčka in spat. 

Ob 20:16 že sedim za mizo in popravljam teste, ki jih moram učencem vrniti do petka. Ta teden sem pisno ocenjeval znanje v 4 oddelkih, kar pomeni ca. 100 testov. 

V povprečju porabim 5 minut za vsak test, torej ca. 500 minut oz. več kot 8 ur. 

V letošnjem letu poučujem v 11 oddelkih, v vsakem moram izpeljati najmanj 3 pisna ocenjevanja (v vsakem ocenjevalnem obdobju 1), kar pomeni skoraj 1000 testov. 

Ob 22:25 se spomin, da sem Petru obljubil dodatno razlago subdukcije, zato hitro pobrskam po internetu in povezavo do prelepe animacije pošljem na njegov e-naslov. 

Animacija je sicer v angleščini, a nič ne de, saj sodobno družba zahteva interdisciplinarnost. 

Ob 23:00 že stiskam zadnje centimetre paste iz tube, ob 23:03 pa samo še premet nazaj in naravnost pod odejo. 

Res je, da sem v šoli preživel “le” 6 ur, a z vsemi ostalimi službenimi obveznostmi sem jih zagotovo opravil več kot 8, v celem mesecu pa zagotovo več kot 176! 

Zagotovo!

 Foto: Pixabay

Vsak teden si na voljo 1 uro za dopoldanske govorilne ure, 1 na mesec ca. 2 uri za popoldanske. 

Na govorilnih urah seveda ne gre brez zapiskov, ker z železnim repertoarjem v stilu: 

“Vam pa res ni bilo treba priti, ker je tako priden.”

Ali pa “Dajte ga doma malo opozorit, ker je v šoli kar preveč živahen” ne prideš “skozi”. 

Večino opažanj, ki ti jih posredujejo ostali učitelji, si pridno zapisuješ v zvezek, ki ti je potem osnova za pogovore na govorilnih urah. 

Če želiš najtežavnejše učence umiriti z vzgojnimi ukrepi, morajo obstajati uradni zapiski o vseh razgovorih in izrečenih ustnih opozorilih, drugače ni pravne podlage za izrek vzgojnega ukrepa. 

Torej, vsakič, ko sem Vala med odmorom na hodniku miril, da ni fizično napadel sošolca (in sem zanemarjal svoj mehur), vsakič, ko sem zaradi njega prekinil razlago učne snovi, vsakič, ko sem ga na šolski ekskurziji moral odpeljati iz muzeja, ker je bil nesramen do kustosinje, vsakič, ko mi je učitelj športne vzgoje povedal, da je Val žalil sošolke glede njihovega izgleda v športni opremi, vsakič sem moral narediti “uradne zabeležke”. 

Da ne pozabim še na vse roditeljske sestanke, redne in izredne konference, ki so seveda v popoldanskih oz. večernih urah, vse ekskurzije, ki trajajo tudi po 10 ali 12 ur ter na koncu še prekrasne šole v naravi, kjer si od doma odsoten 5 dni, delaš ca. 15 ur na dan, za otroke pa si dogovoren 24 ur na dan. 

Ko Val ob polnoči iz torbe potegne zobno pasto in se odplazi v sosednjo sobo, da bo Maji namazal notranjo stran smučarske čelade, je to seveda “nočna intervencija” ki ti spet vzame kakšno uro spanca. 

Vse te ure, ki jih med letom nabereš, lahko potem kompenziraš med počitnicami, da se na koncu izenači število dni, ko si bil doma, s številom dni dopusta, ki so zapisani v tvoji delovni pogodbi. 

Da pa so učitelji na šolah tudi takrat, ko so otroci doma, pa itak ni smiselno razlagati, saj nihče ne verjame.”

To je torej učiteljska plat zgodbe. 

Boste sedaj spremenili mnenje ali ste vedeli oz. bili prepričani, da njihov delavnik ni samo tisto, kar oddelajo v razredu?

Zapišite vaše mnenje spodaj v komentarju ...

Fotogalerija