Tako se kot mama počutim, ko čisto nihče ne opazi mojega truda...
Lep dan
1. 9. 2017 ob 0:00 Tudi mame so lahko včasih osamljene. Počutijo se tudi izdane... se vam je že kaj takega zgodilo?
Zapis anonimne mame:
"V dnevni sobi imano zelo razkošne odeje: Irsko volneno pregrinjalo, obdarjeno kašmirsko odejo.
Moj mož in trije sinovi, v večjem delu moji trije sinovi,
so jih vzeli iz sten jih zmečkali in jih vrgli na tla kot pasja ležišča in iz njih naredili utrdbe.
Zdaj pa je meni prepuščeno, da jih poberem po velikosti,
jih zložim jih položim na zgornji kot kavča in, da vse skupaj ponovim.
Kot »ponovim« mislim, da moram vse skupaj ponoviti 6 prekletih krat na dan.
Da bi se kdo drug tega spomnil pa ne. Oni jih bodo spet potegnili dol.
Isto se dogaja z drugimi zoprnimi opravili v tej hiši.
Jaz sem tista, ki potrpežljivo izravna obe preprogi,
od tiste v kuhinji, do tistih v jedilnici in v dnevni sobi.
Vir: Elizabeth Broadbent
Jaz sem tista, ki pobira preklete pojštre (ne prav veliko), ko jih otroci uporabijo,
da zgradijo vseprisotne utrdbe ali pa se z njimi obmetavajo ker uživajo, ko mečejo te goste mehke stvari.
To so stvari, ki jih počne vsaka mama.
To so stvari katerih nihče ne opazi. Ampak čez čas postanejo ta neopazna dejanja breme za dušo.
Počutite se nesmiselno. Počutite se kot da niste nič. Počutite se kot, da se nihče ne briga za vaš čas ali trud. In to boli.
Ne mislim na tista velika opravila. Tista me sploh ne motijo. Tudi jaz perem perilo.
Operem jo, jo posušim (včasih) jo zmehčam, jo zložim in jo tudi pospravim.
Čistim kopalnico – z zastrahujočo iregularnostjo, ampak vseeno jo očistim.
To me sploh ne moti. Čistim pod. Brišem prah. Počistim bruhanje in pasje iztrebke.
Ne čutim odvratnosti, do teh stvareh. Opazimo jih, no ja vsaj jaz in ponavadi,
moj mož, ki vsaj reče hvala (tudi če se moram včasih zadreti »počistila sem kuhinjski pod«).
Če on to opazi ima moje delo vsaj nek pomen.
To je moj način, da mu sporočim, da ga imam še vedno rada, njega in otroke.
Zakaj zavraga pa bi to drugače počela?
Potem pa obstajajo opravila za katera se sploh nihče ne zmeni.
Vedno, ko zagledam kakšno frnikolo – in to ponavadi ker jih je moj triletni pravkar spoznal – jih poberem.
Vstavim jih nazaj v zabojnik za fnikole.
Vedno, ko najdem kakšen kovanec, ki jih zbirajo otroci ketere jim je kupil dedek za božič,
jih poberem in pospravim v njihovo banko.
V dnevni sobi imam krožno kovinsko potniško postajo kamor vstavljam stvari za katere nimam časa, da bi jih pospravila.
Ampak moja družina tega ne ve. V njo vstavljam lego kocke in plastične vojake, kocke in fnikule.
Dejstvo je, da je postavljena na sredino stranske mize in, da o tem nihče ne ve me kar malce skrbi.
Obstaja neka znana katoliška zgodba o katedralah,
o tem, da poznamo arhitekta, ne poznamo pa tihe delavce, ki so dejansko naredili tole zgradbo.
To bi naj bila metafora za samožrtvovalsko materinstvo.
Vidite, ni nam potrebno opaziti, ker mi preprosto delamo svoje delo in to ustvarja lepoto.
Ali je to res moje delo? Verjetno. Ampak jaz se je nočem izogniti.
Jaz le prosim za nekoga, kogarkoli, da me pogleda, ko sem priklonjena,
in pobiram voščenke iz pasje sklede in govorim, »zelo dobro ti gre od rok precizno delo mama.«
Ali pa, »videl sem te kako si danes šetkrat prepognila tisto brisačo. Ti si moj heroj.«
Takšne stvari se mogoče nekaterim ljudem slišijo, kot cmeraste.
Zberi se že enkrat, mi boste verjetno napisali v komentarju, to si si zaslužila,
ko si se odločila, da boš mama-gospodinja z vsemi temi malimi otroki.
In mogoče si res. Mogoče bi mi pomagala zdrava doza Mary Poppins.
Ampak ne morem je kartako poklicati, ko iz pasje tace odstranjujem lego kocko.
Poanta ni v tem, da ne maram opravljati teh nalog.
Gre se predvsem zato, da je moja družina popolnoma ne zavešča, da jih opravljam in, da me vzamejo kot samoumevno.
Nobena od teh opcij ni posebej sprejemljiva.
V kopalnici obešam ročne brisače.
Odnašam ven smeti, ne samo iz kuhinji ampak tudi iz preostanka hiše.
Jaz izbiram otrokom oblačila, kot tudi njihove pižame, vse do njihovega spodnjega perila.
Za katerega se moram zagotoviti, da je pravilne velikosti.
Izbiram njihove čevlje. Izbiram njihova pokrivala. Jaz pospravim zdravila po tem, ko jih več ne potrebujemo.
Dvakrat na leto celo preverim zapadli rok zdravil, potem pa naredim listo katere še potrebujemo.
Zagotovim se, da imajo otroci sončno olje in njihove najljubše prigrizke.
Vse to naredim in vse to je spregledano.
Večino mojega dneva je spregledano in nihče se o tem ne pogovarja. A res to pomeni biti mati?
Ali to pomeni biti ljubljen? Ker – in zdaj bom popolnoma odkrita z vami – ta del je zanič.
O tem sem že govorila s svojim možem.
Izgledalo je, da razume.
Povedal mi je, da naj ne razburjam, ko zagledam nered in rekla sem mu,
da se razburim zato ker sem jaz tista, ki mora pospraviti ta nered.
Svetoval mi je, da naj vadim govoriti »to ni moj nered« in naj pove otrokom, da ga pospravijo.
In to sem tudi naredila. Vsaj poskušala sem. In malo je pomagalo.
Ampak skrbi me, da vse pada na mojega starejšega in to ni pošteno,
zaradi tega se počutim krivo iz popolnoma drugačnih razlogov.
In tako se predam. Poberem tiste male igračke. Pospravim blazine. Pospravim pisala. In čakam, da bo nekdo opazil."
Zgodba matere, ki je dobila neverjeten odziv... Kaj pa vi pravite nanj?
Je tudi privas tako?
Delite z nami vaše misli v naših komentarjih...
KOMENTARJI