Rešil ji je življenje, ko je bila stara 5 let. Nato 19 let pozneje od nje dobi povabilo, ki ga ni pričakoval ...
Lep dan
5. 6. 2017 ob 10:44 Josi Aponte in Peter Getz sta se prvič srečala na najbolj kritični dan njenega mladega življenja v letu 1998.
Ona je bila stara le pet let na ta poletni dan, ko je bila potegnjena iz ognja v stanovanju, v nezavesti in s srčnim zastojem.
Getz je na njej izvedel reševalno tehniko oživljanja v zadnjem delu svojega patruljnega avta, dokler je on in njegov sodelavec nista dopeljala na urgenco.
19 let kasneje, so se njuje poti spet prečkale na drugi usodni, ampak veliko srečnejši dan.
17. maja je 23-letnica diplomirala z odliko in zdaj že upokojeni detektiv Getz je bil tam na tribunah.
Josi je namreč želela, da so ob tem slovesnem trenutku z njo ljudje, ki s v njenem življenju pustili sled.
"Želela sem deliti svoj zaključek šolanja z vsemi, ki so mi pomembni, ki so bili tam za mene in ki so mi pomagali skozi težke čase ...
Foto: Hartford Police
Skoraj sem umrla, ampak sem dobila drugo priložnost v življenju," je dejala Josi. "In to zaradi Petra in vseh policistov, ki so mi pomagali tistega dne."
SPOMINI SO ZBLEDELI
Josini spomini na 25. junij 1998 in sam ogenj so nejasni.
Ampak ona se spominja, kako je poskušala zaman zbuditi svojega strica Jofreya, s katerim je živela v stanovanju družine Hartford, medtem ko je njena mati delala.
Getz, tisti čas navadni policist, je prestregel deklico od gasilca, ki je šel v stavbo, da bi jo rešil, in na njej opravil tehniko oživljanja, medtem ko jo je njegov policijski partner hitro vozil v bližnjo bolnišnico.
Njen stric Jofrey je umrl zaradi poškodb, vendar se je Josi zbudila nekaj ur kasneje.
Danes ima še vedno medvedka, ki jiga je Getz dal v času njenega bivanja v bolnišnici.
Foto: fox61
ŠE VEDNO JE SKROMEN
Ona in njena družina so se sčasoma preselili iz Hartforda in izgubili stik z Getzom - ampak zaradi radovednosti ga je pred nekaj leti končno izsledila na Facebooku.
Getz je še vedno skromen o svoji vlogi v reševanju, in pravi da je samo "eno kolesce v kolesu", ki je vključevalo tudi organizatorje, gasilce in bolnišnično osebje.
"Ta proces reševanja mora delovati in zato nosimo uniforme, katere nosimo," je skromno dodal.
Kljub temu gledati dekle, ki si ji rešil življenje in je sedaj uspešno končala šolanje ter gre naprej v življenju, zagotovo pospeši bitje srca.
Kapo dol temu policistu!
Cenimo ljudi, ki v naših življenjih puščajo sledi in jim to tudi pokažimo s hvaležnostjo.
KOMENTARJI