6-letna hčerkica mami dejala, da naj gre z njo plesat po dežju. Mama ni vedela, kaj sledi ...
Lep dan
28. 12. 2016 ob 11:28 Zgodba o tem, kaj nas lahko otroci naučijo. Ko morda mislimo, da se jih kakšne besede niso prijele, nas ob trenutkih, ki se nam zdijo nenavadni, opomnijo, da moramo slediti tistemu, kar govorimo, ne pa tistemu, kar drugi mislijo o nas.
Čudovita 6-letna deklica je s svojo mamo čakala, da se odpre trgovina.
Njeni čudoviti dolgi lasje in pege na obrazu so jo naredili še bolj prisrčno.
Zunaj je začelo močno deževati.
Ljudje so se začeli zbirati pred trgovino, nekateri so čakali potrpežljivo, drugi so bili neučakani.
Nežen glas deklice je prekinil tišino, ki je vladala v gneči.
»Mama, pridi, greva tečt po dežju!«
»Kaj?!« je bila začudena mama.
»Greva tečt po dežju,« ji je odvrnila hčerka.
»Ne, srčica. Počakali bova, da dež poneha.«
Hčerka je počakala kakšno minuto in mami ponovno dejala:
»Pridi, greva tečt skozi dež!«
»Ampak povsem naju bo premočilo,« ji je odgovorila mama.
»Ne, ne bo naju. To ni tisto, kar si mi dejala danes zjutraj. »
»Danes zjutraj?
Kdaj sem danes zjutraj dejala, da lahko tekava po dežju in naju ne bo zmočil?« je bila začudena mama.
»Se ne spomniš? Ko si očetu govorila o njegovem raku, si mu dejala:
Če z najino močjo in zaupanjem lahko greva skozi to, lahko greva skozi karkoli!«
Ljudje, ki so čakali pred trgovino, so obnemeli.
Mama je zbirala misli in razmišljala, kaj naj pove.
To je bil trenutek, ko je deklica verjela, kar starejši pogosto ne verjamemo.
V svoji otroški nedolžnosti je gojila vero in upanje.
Mama ji je odvrnila:
»Draga srčica, imaš prav. Pridi, greva tečt skozi dež ...«
Življenje je tek.
Vremena si ne moremo izbirati.
Lahko pa izberemo, kaj bomo storili.
Delite naprej in opogumite še koga.
KOMENTARJI